Ker že ravno berem teme o predolgem dojenju, naj povem še svojo zgodbo. Nehala sem dojiti, ker sem šla v službo, ker nisem želela, da bi mi med službo začelo kaj kapljati ven, ker nisem želela 'podlošk' na joških...zvečer sem imela veliko dela še za službo in nisem imela časa še ležati in dojiti...zato sme nehala ko je bil otrok star 11 mesecev, da bi ga 'pripravila' na mojo službo.
VENDAR, zdaj ko gledam nazaj se mi zdi, da sem se odločila prehitro, predvsem pa, da otrok še ni bil pripravljen na to mojo 0odpoved'. Še zdaj (pri 12) se mi zdi, da ima sin težave zaradi tega.
psihologi pravijo, da je nemiren, da se ne počuti varnega, ....in sklepam, da ravno zaradi tega. Vrsto let za tem, sem se trudila, da bi ga potolažila, a me je že pri 2 letih odklanjal...ko je bil kak vznemirjen, in sem ga hotela potolažiti, sem ga stisnila k sebi (kot so svetovali, da se umiri), on pa je norel v mojem prijemu... čeprav sem ga tolažila, mu nežno govorila, ga objemala, se je trgal in udarjal z rokami... grizel, tako da sme ga morala vedno spustiti. Od takrat naprej je bilo vedno tako...Ni maral dude, nikoli, samo dojenje je imel neizmerno rad, jaz pa sme mu to vzela...in to kruto, tako da je vpil in jokal, tolažil ga je oče, več večerov, ponoči, zjutraj...trajalo je kakšen mesec, morda manj, vendar se mi zdi, da je takrat izgubil zaupanje vame, da mu bom 'pomagala'.
iz mirnega, tihega, pridnega fantiča, ki je vedno ubogal in mirno sedel v vozičku, je nato postal težaven, nagajiv otrok, ki je vedno iskal težave, in jih še vedno...
kaj menite, sem naredila napako??? pravijo, da se ne počuti varnega...
toliko v razmislek.. enako sem naredila glede spanja v svoji postelji...takrat je bilo moderno, da otroka moraš dati v svojo posteljico, ga pokriti, mu dati poljubček in mora znat sam zaspat..pa se postopoma (med njegovimm dretjem) samo 'javljati in spet ponoviti vajo...ga položiti, mu spet reči lahko noč in ga pustiti samega..tako na 2 minuti, nato na 5 minut...veliko je bilo spet joka, vse pliškote je zmetal čez posteljo, želel ni nobene tolažbe 8ne tako kot nekateri, ki so jih dali ljubljenega medvedka in so zaspali)... ali je bil drugačen? nekaj posebnega? Je tako rabim mamo, jaz pa sem ga pustila in razočarala, globoko v dušo, ker sme verjela trenutnim smernicam vzgoje???? žal mi je, zdaj bi delala vse drugače...zdi se mi, da je rabil mojo bližino bolj kot so jo drugi, pa sem ga ravno jaz 'onesrečila'. Ko pa je pri 3 letih dobil še sestrico, je pa tako šlo še vse navzdol, kljub temu da sem se trudila na vse načine, da bi bil ljubljen. še vedno se mi zdi, da sem zgrešila že z dojenjem in s posteljo....
VENDAR, zdaj ko gledam nazaj se mi zdi, da sem se odločila prehitro, predvsem pa, da otrok še ni bil pripravljen na to mojo 0odpoved'. Še zdaj (pri 12) se mi zdi, da ima sin težave zaradi tega.
psihologi pravijo, da je nemiren, da se ne počuti varnega, ....in sklepam, da ravno zaradi tega. Vrsto let za tem, sem se trudila, da bi ga potolažila, a me je že pri 2 letih odklanjal...ko je bil kak vznemirjen, in sem ga hotela potolažiti, sem ga stisnila k sebi (kot so svetovali, da se umiri), on pa je norel v mojem prijemu... čeprav sem ga tolažila, mu nežno govorila, ga objemala, se je trgal in udarjal z rokami... grizel, tako da sme ga morala vedno spustiti. Od takrat naprej je bilo vedno tako...Ni maral dude, nikoli, samo dojenje je imel neizmerno rad, jaz pa sme mu to vzela...in to kruto, tako da je vpil in jokal, tolažil ga je oče, več večerov, ponoči, zjutraj...trajalo je kakšen mesec, morda manj, vendar se mi zdi, da je takrat izgubil zaupanje vame, da mu bom 'pomagala'.
iz mirnega, tihega, pridnega fantiča, ki je vedno ubogal in mirno sedel v vozičku, je nato postal težaven, nagajiv otrok, ki je vedno iskal težave, in jih še vedno...
kaj menite, sem naredila napako??? pravijo, da se ne počuti varnega...
toliko v razmislek.. enako sem naredila glede spanja v svoji postelji...takrat je bilo moderno, da otroka moraš dati v svojo posteljico, ga pokriti, mu dati poljubček in mora znat sam zaspat..pa se postopoma (med njegovimm dretjem) samo 'javljati in spet ponoviti vajo...ga položiti, mu spet reči lahko noč in ga pustiti samega..tako na 2 minuti, nato na 5 minut...veliko je bilo spet joka, vse pliškote je zmetal čez posteljo, želel ni nobene tolažbe 8ne tako kot nekateri, ki so jih dali ljubljenega medvedka in so zaspali)... ali je bil drugačen? nekaj posebnega? Je tako rabim mamo, jaz pa sem ga pustila in razočarala, globoko v dušo, ker sme verjela trenutnim smernicam vzgoje???? žal mi je, zdaj bi delala vse drugače...zdi se mi, da je rabil mojo bližino bolj kot so jo drugi, pa sem ga ravno jaz 'onesrečila'. Ko pa je pri 3 letih dobil še sestrico, je pa tako šlo še vse navzdol, kljub temu da sem se trudila na vse načine, da bi bil ljubljen. še vedno se mi zdi, da sem zgrešila že z dojenjem in s posteljo....
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 21 Jun 2016 21:25