Mene je nekoč veliko pazila moja babica, do mojega sedmega leta smo skupaj živeli. To je bilo kar nekako samoumevno, mislim, da je mama za to ni prosila. Zraven je živela še moja prababica, ki mi je prav tako delala družbo, mi brala pravljice... Pa sta starša zaključila službo eden ob 14.h, drugi ob 15.h.
Midva sva bila brez baka servisov (moja mama je bila ekstremno brez čuta in interesa za otroke, partnerju pa je mama zelo zgodaj umrla). Usklajevanje službenih in domačih obveznosti ni bilo vedno enostavno. Predvsem, ko sem bila z obema otrokoma sama doma, ker je bil partner popoldne v službi, pa je eden zbolel - in to ni bilo redko - drugi pa je imel popoldanske interesne dejavnosti, je bil kar problem. Pa dsrede, ko je delal partner popoldne, jaz pa do 17.h...
Na eni strani so takšni, ki ob vsaki priložnosti porinejo otroka svojim staršem, na drugi pa tisti, ki tudi v trenutkih, ko bi bilo precej nujno, nimajo nikogar domačega, ki bi vskočil (plačilo varuške ob naših plačah pa ni vedno enostavno).
Nekoč so bile neke reči samoumevne, ki danes niso.
Nekoč je tudi otroka tako mimogrede po malem vzgajala cela vas. Še bolj nekoč celo horalegalis in to...
Danes je pa vse na starših.
In nekateri dejansko ne znajo in ne zmorejo vsega, kar jim je naloženo.
Nikoli ni bilo tako različnih pravil; danes je pravilo, da pravil ni. Izključno starši so tisti, ki določajo pravila svojim otrokom; nekateri otroci pri 15-ih še ne smejo zvečer ven, drugi pri isti starosti prihajajo domov ob dveh, treh zjutraj.
Vse je dopustno, normalno, legalno, zakonito, formalno in neformalno sprejemljivo, pač kakor za koga.
Zato nikakor ne enostavno za starše!!
Glede na to, da sta najina stara 22 in 20, lahko zdaj že kar z gotovostjo trdim in s ponosom povem, da nama je uspelo. Popolnoma samima!
Zagotovo pa imata tudi otroka prispevek pri tem! ❤️💙
Midva sva bila brez baka servisov (moja mama je bila ekstremno brez čuta in interesa za otroke, partnerju pa je mama zelo zgodaj umrla). Usklajevanje službenih in domačih obveznosti ni bilo vedno enostavno. Predvsem, ko sem bila z obema otrokoma sama doma, ker je bil partner popoldne v službi, pa je eden zbolel - in to ni bilo redko - drugi pa je imel popoldanske interesne dejavnosti, je bil kar problem. Pa dsrede, ko je delal partner popoldne, jaz pa do 17.h...
Na eni strani so takšni, ki ob vsaki priložnosti porinejo otroka svojim staršem, na drugi pa tisti, ki tudi v trenutkih, ko bi bilo precej nujno, nimajo nikogar domačega, ki bi vskočil (plačilo varuške ob naših plačah pa ni vedno enostavno).
Nekoč so bile neke reči samoumevne, ki danes niso.
Nekoč je tudi otroka tako mimogrede po malem vzgajala cela vas. Še bolj nekoč celo horalegalis in to...
Danes je pa vse na starših.
In nekateri dejansko ne znajo in ne zmorejo vsega, kar jim je naloženo.
Nikoli ni bilo tako različnih pravil; danes je pravilo, da pravil ni. Izključno starši so tisti, ki določajo pravila svojim otrokom; nekateri otroci pri 15-ih še ne smejo zvečer ven, drugi pri isti starosti prihajajo domov ob dveh, treh zjutraj.
Vse je dopustno, normalno, legalno, zakonito, formalno in neformalno sprejemljivo, pač kakor za koga.
Zato nikakor ne enostavno za starše!!
Glede na to, da sta najina stara 22 in 20, lahko zdaj že kar z gotovostjo trdim in s ponosom povem, da nama je uspelo. Popolnoma samima!
Zagotovo pa imata tudi otroka prispevek pri tem! ❤️💙