Se spomnim, kako je bilo, ko smo živeli še v ta malem stanovanju. Težko je pospravit, če je vse natlačeno, kljub temu da imaš samo najnujneše stvari. Na koncu smo samo še prestavljali stvari iz kota v kot. Preden začneš čistiti nekaj tako natlačenega, moraš še premislit kako boš sploh to naredil. Zraven pa bolne otroke, en bi čaj, en ravnokar bruha in rabi tolažbo, en z vročino in si nor od skrbi. Nimaš kotička miru. Niti ti niti ostali.
Vse je postalo drugače, ko smo šli v večje bivališče. Stvari so dobile svoja mesta, čiščenje je postalo enostavno. Več prostora je tudi sprostilo otroke, postali so bolj mirni in na splošno rečem da je bilo zmanjšanje nekega stalnega stresa tako opazno, da sem imela prav slabo vest da nam ni uspelo že prej priti do večjega bivališča, kjer ima vsak, tudi jaz, vsaj svoj kot, kamor se lahko umakne pred ostalimi in uživa v domačem miru.
Vse je postalo drugače, ko smo šli v večje bivališče. Stvari so dobile svoja mesta, čiščenje je postalo enostavno. Več prostora je tudi sprostilo otroke, postali so bolj mirni in na splošno rečem da je bilo zmanjšanje nekega stalnega stresa tako opazno, da sem imela prav slabo vest da nam ni uspelo že prej priti do večjega bivališča, kjer ima vsak, tudi jaz, vsaj svoj kot, kamor se lahko umakne pred ostalimi in uživa v domačem miru.