Pozdravljene,
najprej Fracek hvala ti za poročanje v prejšnji temi. Torej praviš, da gresta že v postopek. To sta imela pač kontrolo oziroma posvet, ker praviš, da s konzilija nista prejela pošte? Zanima me kako bo pri meni, jaz nimam napovedanega nobenega posveta, decembra so nama rekli, da naj čakava pošto, da bo konzilij zasedal v februarju pa da moram pred tem opravit še pregled ščitnice. To sem že imela, tako da verjetno sedaj v februarju čakanje na pošto...grozno to čakanje...
Naj še na kratko povem o najini poti...trudiva se že cca. 3 leta...stara sem bila 39 let (kar je tisto najhuje, kar me dela neskončno potrto in neučakano). Na žalost sem delno kriva sama, da sva odlašala (po končanem faksu sem dobila dobro službo in seveda najprej želela urediti vse-pravzaprav sem živela za svojo službo, češ vse ostalo me bo počakalo), nato pa so se začele ogromne težave z zdravjem-naj kar povem...epileptični napadi, ki so postajali vse pogostejši in vse hujši. Ravno zaradi tega sva tako , (naj omenim, da upam, da ne bom poslušala kakšnih predsodkov, kot mi je recimo rekel osebni zdravnik, ko sem ga vprašala, ko se napadi začeli umirjati, kako je z zanositvijo, ker sem že proti 35, pa je dejal: glede na vaše stanje vam tega ne moremo prepovedati, ni pa priporočljivo...naj povem, da je mojo nevrologinjo skoraj kap od presenečenja pa tudi tukaj v Mb je doktorica samo debelo pogledala in me potolažila s tem, da je dejala joj ko bi pravzaprav vedeli koliko je tega, koliko je še drugih zdravstvenih težav pa imajo ženske vseeno otroke...no naj pa obenem povem, da so napadi izginili tako kot so se pojavili, tri leta je že mir, vzroka pa tudi niso našli).
Skratka, po letu dni poizkušanja sem začela sitnarit pri ginekologinji...čas je tekel...končno ni ničesar ugotovila sama in mi je napisala napotnico za kliniko za neplodnost...sicer pod nujno že nekje februarja 2019 a sem dobila odgovor, da je nek doktor preučil, da ni tako pomembno, da prideva čim prej na vrsto in so naju naročili šele konec avgusta (očitno se jim moja starost še ni zdela tako kritična)...avgusta posvet, septembra cel kup preiskav, do decembra ko sva imela nov posvet (mož pa v istem dnevu tudi spermiogram)...povedano nama je bilo, da je z obema vse ok, jaz sem sicer imela pri enem UZ malo cisto, ki pa je nato pri ponovnem pregledu izginila. Decembra so naju potem kar dali na čakalno listo za konzilij (tukaj pa je rekla doktorica, da nima smisla preizkušat še kaj drugega zaradi mojih let), ki naj bi bil februarja, jaz pa sem imela še pregled za ščitnico pred 14 dnevi. Zdaj pa čakanje...uh to čakanje...vem sem bila dolga ampak toliko za v pogum kateri, ki morda tudi ni več najmlajša ali pa se sooča še s kakšno drugo zdravstveno težavo.
p.s.: se je bilo kar fajn izpovedat,čeprav vprašanje kaj me še čaka...ko berem nekatera vaša sporočila :(
najprej Fracek hvala ti za poročanje v prejšnji temi. Torej praviš, da gresta že v postopek. To sta imela pač kontrolo oziroma posvet, ker praviš, da s konzilija nista prejela pošte? Zanima me kako bo pri meni, jaz nimam napovedanega nobenega posveta, decembra so nama rekli, da naj čakava pošto, da bo konzilij zasedal v februarju pa da moram pred tem opravit še pregled ščitnice. To sem že imela, tako da verjetno sedaj v februarju čakanje na pošto...grozno to čakanje...
Naj še na kratko povem o najini poti...trudiva se že cca. 3 leta...stara sem bila 39 let (kar je tisto najhuje, kar me dela neskončno potrto in neučakano). Na žalost sem delno kriva sama, da sva odlašala (po končanem faksu sem dobila dobro službo in seveda najprej želela urediti vse-pravzaprav sem živela za svojo službo, češ vse ostalo me bo počakalo), nato pa so se začele ogromne težave z zdravjem-naj kar povem...epileptični napadi, ki so postajali vse pogostejši in vse hujši. Ravno zaradi tega sva tako , (naj omenim, da upam, da ne bom poslušala kakšnih predsodkov, kot mi je recimo rekel osebni zdravnik, ko sem ga vprašala, ko se napadi začeli umirjati, kako je z zanositvijo, ker sem že proti 35, pa je dejal: glede na vaše stanje vam tega ne moremo prepovedati, ni pa priporočljivo...naj povem, da je mojo nevrologinjo skoraj kap od presenečenja pa tudi tukaj v Mb je doktorica samo debelo pogledala in me potolažila s tem, da je dejala joj ko bi pravzaprav vedeli koliko je tega, koliko je še drugih zdravstvenih težav pa imajo ženske vseeno otroke...no naj pa obenem povem, da so napadi izginili tako kot so se pojavili, tri leta je že mir, vzroka pa tudi niso našli).
Skratka, po letu dni poizkušanja sem začela sitnarit pri ginekologinji...čas je tekel...končno ni ničesar ugotovila sama in mi je napisala napotnico za kliniko za neplodnost...sicer pod nujno že nekje februarja 2019 a sem dobila odgovor, da je nek doktor preučil, da ni tako pomembno, da prideva čim prej na vrsto in so naju naročili šele konec avgusta (očitno se jim moja starost še ni zdela tako kritična)...avgusta posvet, septembra cel kup preiskav, do decembra ko sva imela nov posvet (mož pa v istem dnevu tudi spermiogram)...povedano nama je bilo, da je z obema vse ok, jaz sem sicer imela pri enem UZ malo cisto, ki pa je nato pri ponovnem pregledu izginila. Decembra so naju potem kar dali na čakalno listo za konzilij (tukaj pa je rekla doktorica, da nima smisla preizkušat še kaj drugega zaradi mojih let), ki naj bi bil februarja, jaz pa sem imela še pregled za ščitnico pred 14 dnevi. Zdaj pa čakanje...uh to čakanje...vem sem bila dolga ampak toliko za v pogum kateri, ki morda tudi ni več najmlajša ali pa se sooča še s kakšno drugo zdravstveno težavo.
p.s.: se je bilo kar fajn izpovedat,čeprav vprašanje kaj me še čaka...ko berem nekatera vaša sporočila :(