Dobro jutro,
upam tudi jaz, da ne bo nobena nikamor šla, so sicer obdobja, so si kakšna vzame malo off, pa se potem vrnemo …
Sem razmišljala, ali zase menite, da trpite za motnjo hranjenja? Jaz – DA. Mi je tudi Sentočnikova to rekla, pa sem že sama to vedela. Ali sem se prenajedala, ali pa sem želela biti na 100% dieti. Če sem vmes pojedla en čokoladni bombon, je bilo konec. In prav to je značilno, preveč ali nič. Mi je tudi svetovala, da se motnjo hranjenja zdravi z dieto, gibanjem in psihoterapijo (v skupini). Ker sem na neko psihoterapijo v skupini že hodila, se v tem trenutku zanjo nisem odločila. Po pravici povedano, sem bila tudi malo razočarana, čeprav je bila skupina prav za motnje hranjenja.
Trenutno vztrajam na mojih sprehodih in telovadbi enkrat tedensko - tudi to sem včasih mislila, da če ne greš vsaj dvakrat, raje trikrat, potem ni nič in torej nisem šla, če nisem imela časa. Zdaj grem enkrat in je za začetek dovolj. Tudi glede hoje – če pridem domov že skoraj ob temi, grem na krajši krog, sicer na večjega.
Kile lezejo dol, počasi počasi, to gre res počasi, vsak dan sproti se opominjam, da sem jih dolgo nabirala in da bodo dolgo tudi dol hodile. Pa kakšen dan obstane, kakšen dan celo malo več pokaže, pa si reče, nič razmišljat, samo dalje. A poznate tisto pesem »Samo mirno, samo dalje« 😊
Prijeten teden, za mene zadnji pred počitnicami! (pa nisem učiteljica 😊)
Tudi jaz komaj čakam počitnice... 😎 😎
Komentar na tvoj zapis. Nihče ne bo nikamor šel 😉.
In še to. Za ovinkom od perfekcionizna je vedno "self-abuse". Tako da BRAVO za vse tvoje majhne korake. In sprejemanje "da je tudi to dovolj" je ogromen korak naprej. Sem zelo vesela zate.
In tudi zame, ker grem po pravi poti. Počasni, ampak sigurni.