Eni ljudje, ne pa vsi, majo eno tako grdo navado, da ko jih v pogovoru (dopisovanju) nekaj nenadoma zmoti, kar utihnejo. In ko utihnejo, ne veš ali so tiho zato, ker nimajo časa odpisati ali pa je to konec debate, ker je nekaj druga oseba razumela kot kako žalitev. Vedet ne moreš, ker ti itak ne povejo v čem je problem.
Zanimivo mi je, kako majo ljudje drugačen odnos med sabo v živo in preko dopisovanja. V izgovor temu rečejo, da je pogovor preko dopisovanja nekaj drugega kot v živo, ampak a je temu res tako? Zakaj si preko dopisovanja (samo zato ker je dopisovanje) lahko privošči tak "grd" odnos, v živo si pa ne upa. V živo je najbrž težje samo reči nič in izpuhteti, ko te nekaj zmoti? V živo je lažje hliniti da je vse OK, pa potem nikoli več spregovoriti?
Kaj pa vi naredite v teh situacijah?
Kaj te moti - da ti ne odpišejo ali da ti nekaj zamerijo, pa tega ne povejo? Pa ti res zamerijo ali to le ti tako tolmačiš, ker ti ne odpišejo? To, da ti nehajo odpisovati, je pa normalno v spletni komunikaciji in na to ne smeš biti preveč občutljiva.
Spletna komunikacija ali komunikacija prek pisem/mailov ima drugačna pravila kot pogovor v živo. Lahko se nekdo dopisuje, ko počne še sto in eno stvar zraven, se dopisuje z več ljudmi hkrati, je z mislimi drugje ali ima ravno pet minutk časa, potem pa pride nekaj vmes (telefonski klic, kdo od domačih pride v sobo, makaroni so ravno skuhani itd.) in izgine.
Kaj naredimo v takih situacijah? Nič, grem delat druge stvari, ko me ta oseba spet kontaktira, pa debatiram dalje. Če sama želim nadaljevati debato, pa jo pač kontaktiram jaz. Nikakor pa si tega ne jemljem k srcu.